GLASBENA POT LOJZETA SLAKA

Čeprav je kot rojstna letnica Ansambla Lojzeta Slaka v matičnih knjigah zapisano leto 1964, pa se je zgodba o ansamblu začela že tedaj, ko je mladenič iz Jordankala pri Mirni peči na Dolenjskem s svojo harmoniko na javni radijski oddaji »Pokaži kaj znaš« spravil na noge celo dvorano in z velikim naskokom osvojil prvo mesto ter si tako odprl vrata v radijsko hišo in studije.

Poslušalci, glasbeni uredniki, vsi so si bili edini, da gre za izjemen talent, za muzikanta s pravo držo in veliko energijo. Kako tudi ne, saj so bili z igranjem povezani njegovi najlepši spomini, glasbena žilica pa v njem tako rekoč od mladih nog. Stric po materini strani Ludvik je namreč v mladem Lojzku vzbudil muzikantsko razposajenost in veselje do glasbe in tako najbrž že v rani mladosti začrtal njegovo usodo.

V Slakovi družini je bilo z domačimi vižami »zasvojenih« še nekaj fantov, zato je Lojze kmalu sestavil inštrumentalni kvartet skupaj z brati Matijo, Stanetom in Tonetom, ki ga je v kratkem času spoznala vsa Dolenjska. Veseli fantje so s svojo glasbo, ki je zvenela toplo in domače, nastopali na prireditvah, ohcetih, pa tudi veselic se niso otepali in sploh jim je prišla prav vsaka razposajena priložnost.

Ko pa je nastopil čas vojaščine, so se fantje razkropili, Lojze pa se je v iskanju službe preselil v Ljubljano in Ansambel bratov Slak je prenehal z igranjem.
Toda Lojze ni obupal. Želja po ansamblu je zmeraj bolj goreče tlela v njem in vsakokrat, ko je vzel harmoniko v roke, je bil bolj trdno odločen, da bo kmalu spet igral viže in napeve, ki so mu kar vreli izpod prstov. S prijateljem Nikom Zlobkom, ki je s klarinetom in s kitaro vskočil med brate Slak, ko je prvi oblekel vojaško suknjo, sta se zarekla, da ne bosta odnehala prej, dokler ne najdeta še tretjega. Tako sta za sodelovanje pridobila še Cirila Babnika s prastarim slovenskim godalom – berdo in instrumentalni trio Lojzeta Slaka je bil spočet. Ko je po slabih dveh letih iz ansambla odšel tudi Ciril Babnik, ga je v triu nadomestil Franc Sever.

Lojze, Niko in Franc so resno zastavili že na začetku: uspešno so nastopali na raznih srečanjih ansamblov in tako na tekmovanju na Gorenjskem sejmu v Kranju premočno zmagali. Osvojili so tudi prvo nagrado na reviji ansamblov na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani in pot v snemalne studije jim je bila vsak dan bližje.

Čeprav je Ansambel bratov Slak posnel prve skladbe za radijski arhiv že v začetku šestdesetih let in je imel Trio Lojzeta Slaka na začetku leta 1964 pod streho že tudi prvo malo ploščo pri glasbeni založbi RTB, pa pomeni pravi začetek Ansambla Lojzeta Slaka, kakršnega so vzljubili prijatelji domače glasbe, vendarle srečanje Tria Lojzeta Slaka z vokalnim kvintetom Fantje s Praprotna.

Pevci iz Selške doline – tenorista Andrej Bergant in Jože Šifrar, baritonist Janez Habjan in basista Janez Kalan ter Janez Dolenc – so prav tako kot Slakov trio slavili na eni od oddaj »Pokaži kaj znaš!«. Kmalu po srečanju pred mikrofoni oddaje ljubljanskega radia so se Lojze in pevci dogovorili za sodelovanje in rojena je bila skupina, ki je tako kot pred njo Ansambel bratov Avsenik, zapisala novo poglavje v izročilo slovenske narodno zabavne glasbe.

ANSAMBEL BRATOV SLAK  (1959 - 1963)

V Slakovi družini je bilo sicer v domače viže zaljubljenih še nekaj fantov, zato je Lojze kmalu zastavil inštrumentalni kvartet skupaj z brati Matijo, Stanetom in Tonetom, ki ga je v kratkem času spoznala vsa Dolenjska. Lojze Slak je ustvarjal, iskal in oral novo ledino v narodno zabavni glasbi na Slovenskem. Zvenu diatonične harmonike je najprej pridružil klarinet, trobento, berdo in kitaro nato pa še triglasno moško petje. Leta 1959 je tako ustanovil Ansambel bratov Slak. V kvartetu je brat Tone igral trobento, Matija klarinet, Stane bas in Lojze harmoniko.

V takšni zasedbi so bratje igrali dobra tri leta. Nastopali so na različnih prireditvah in veselicah ter posneli prve štiri skladbe za radijski arhiv: Mirnopeška polka, Pomlad na deželi, Svatje že vriskajo in Vijolice. Kmalu sta morala brata Matija in Tone k vojakom, ansambel pa je prenehal s svojim delovanjem. 

Čeprav je kot rojstna letnica Ansambla Lojzeta Slaka v matičnih knjigah zapisano leto 1964, pa se je zgodba o ansamblu začela že tedaj, ko je mladenič iz Jordankala pri Mirni peči na Dolenjskem s svojo harmoniko na javni radijski oddaji »Pokaži kaj znaš« spravil na noge celo dvorano in z velikim naskokom osvojil prvo mesto ter si tako odprl vrata v radijsko hišo in snemalne studije.

TRIO LOJZETA SLAKA (1963 – 1964)

Glasbeno pot je Lojze Slak po odhodu svojih bratov na služenje vojaškega roka nadaljeval z ustanovitvijo Tria Lojzeta Slaka, v katerem je sam igral harmoniko, Niko Zlobko kitaro in Ciril Babnik berdo. Leta 1964 so izdali Slakovo prvo ploščo pri Radio televiziji Beograd z naslovom Domači vasici. Instrumentalni sestav je bil uspešen začetek ansambla, vendar je Lojze pogrešal večglasno moško petje, ki se ga je na Malem Kalu tudi sam udeleževal. 

FANTJE S PRAPROTNA (1964)

Pravi začetek ansambla Lojzeta Slaka, kakršnega so vzljubili prijatelji domače glasbe, pa vendarle obeležuje srečanje Slakovega inštrumentalnega tria z vokalnim kvintetom Fantje s Praprotna. Pevci iz Selške doline – tenorista Andrej Bergant in Jože Šifrar, baritonist Janez Habjan in basista Janez Kalan in Janez Dolenc – so prav tako kot Slakov trio slavili na eni od radijskih oddaj »Pokaži kaj znaš!«. Kmalu po srečanju na tej oddaji ljubljanskega radia so se Lojze in pevci dogovorili za sodelovanje in rojena je bila skupina, ki je zapisala novo poglavje v izročilo slovenske narodno zabavne glasbe.

Fantje s Praprotna so moška pevska skupina iz Praprotna v Selški dolini nad Škofjo Loko. Do leta 1963 so delovali kot sekstet, po tem letu pa je ostalo še pet pevcev. V prvih letih delovanja so peli štiriglasno, po združitvi s triom Lojzeta Slaka pa najprej kratek čas triglasno, potem pa do konca štiriglasno.

 
 
ANSAMBEL LOJZETA SLAKA (1964 – 2011)

Ansambel Lojzeta Slaka je nastal z združitvijo Tria Lojzeta Slaka in Fantov s Praprotna leta 1964. 

Zven godčevskega igranja na diatonično harmoniko in večglasno moško petje sta Lojzeta Slaka očarala v rosni mladosti. Želel je ustanoviti ansambel, ki bi združeval instrumentalni del ansambla, v katerem bi imela vodilno vlogo diatonična harmonika in večglasno moško petje. Na radijski oddaji Pokaži, kaj znaš! leta 1964 je prvič v živo slišal petje Fantov s Praprotna, ki mu je bilo zelo všeč. Povabil jih je k sodelovanju in nastal je eden najbolj prepoznavnih slovenskih narodno zabavnih ansamblov doma in med Slovenci v tujini. Skupaj so nastopali 47 let. 

Slak je poznal besedila ljudskih pesmi, ki so govorila o življenju na vasi, narodnih običajih, osebnih praznikih, kmečkih opravilih, vinogradništvu, lepotah dolenjske pokrajine, osebnih težavah ljudi itd. Napisal je številne priredbe teh pesmi za svoj ansambel in jih na ta način iztrgal pozabi. Besedila in melodije so bile blizu slovenskemu človeku, zato so jih poslušalci že ob prvem predvajanju na radiu množično sprejeli. Njegova glasba je takoj našla pot do slovenskega človeka in ostaja med ljudmi priljubljena vse do današnjih dni.

  
Lojze, ki je do popolnosti obvladal svoj glasbeni inštrument – diatonično harmoniko, je začutil, da mu le-ta ne nudi dovolj možnosti za njegovo glasbeno izražanje, zato je iznašel in ji dodal poseben basovski gumb, ki je postal znan kot »Slakov gumb«. S tem je pomembno prispeval k razvoju diatonične harmonike in njeni popularnosti v glasbenem svetu. Slak je z diatonično harmoniko osvoji ves slovenski prostor in pojavljalo se je vedno več posnemovalcev, tako da je na Ptujskem glasbenem festivalu leta 1971 prvič nastopilo več glasbenikov z diatoničnimi kot s klavirskimi harmonikami.

V ZDA in Kanadi pa je po Slakovi turneji prišlo do prave instrumentalne revolucije – diatonične harmonike, imenovane tudi »Button Box«, kjer so bile iskane kot spominek in kot glasbilo, novi ansambli in celo orkestri »frajtonarjev« pa so poganjali kot gobe po dežju. Ljubitelji slovenskih polk in valčkov so izjemno intenzivno in množično ustanavljali nove ansamble in celo orkestre z diatoničnimi harmonikami, ki so na svoj ameriški način preigravali Slakovo glasbo.

Glasbena pot ga je tako vodila le še navzgor. V domovini je ansambel Lojzeta Slaka postal pojem narodno zabavne glasbe, njihove viže so bile redno na programu vseh radijskih oddaj, še posebno radi so jih imeli poslušalci najbolj popularnih oddaj, kot so bile: »V četrtek zvečer« in »Po željah«. Tudi Slovenci po svetu so oboževali Lojzeta Slaka in ga redno vabili na turneje v ZDA, Kanado in Avstralijo. Zlasti priljubljen je postal v ZDA, kjer je prejel številna glasbena odličja in osvojil celo prestolnico country glasbe – Nashwille.

10. OBLETNICA Ansambla Lojzeta Slaka  (1974)

To leto je najbolj žalostno v zgodovini Slakovega ansambla: v prometni nesreči se smrtno ponesreči Jože Šifrar, tenorist vokalnega kvinteta Fantje s Praprotna. Dragemu prijatelju je ansambel posvetil veliko ploščo z naslovom Glas njegov v spomin. Jožetovo mesto v ansamblu je prevzel Jeseničan Franci Rebernik.

Na jubilejnem koncertu ob 10-letnici delovanja so se Slaki predstavili z novimi pesmimi. Za prodanih 100.000 velikih plošč so pri založi Helidon prejeli zlato ploščo in pri založbi Jugoton posebno zlato ploščo za prodanih 350.000 velikih plošč ter številna druga priznanja. Koncert so v morali istem dnevu odigrati dva krat, saj je bila dvorana hala Tivoli obakrat razprodana.

Slakovi fantje so uspešno zaključili jubilejno leto s serijo nastopov po domačih krajih. Igrali so tudi na številnih dobrodelnih nastopih v pomoč mnogim organizacijam in društvom. Ansambel Lojzeta Slaka je doslej naštel že nad tisoč nastopov v živo na koncertih ali družabnih prireditvah. Na lestvici popularnosti revije Stop so po glasovanju poslušalcev osvojili krošnjo popularnosti, založba ZKP RTV Ljubljana pa je ansamblu istega leta podelila zlato kaseto.

Z novim glasbenim albumom je Ansambel Lojzeta Slaka kot prvi slovenski narodnozabavni ansambel pod okriljem Slovenske izseljenske matice 16. februarja odpotoval na dvomesečno turnejo med rojake po Avstraliji. Ansambel je med drugim nastopil v mestu Melbourne na Festivalu Moomba pred 100.000 glavo množico. 
Novembra so se podali na turnejo po zahodni Evropi. Nastopali so slovenskim izseljencem v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Zahodni Nemčiji in Švici.

20. OBLETNICA Ansambla Lojzeta Slaka (1984)

Tudi svojo 20-letnico so Slaki zaznamovali z dva krat razprodano dvorano halo Tivoli. Prislužili so si  številne nagrade in priznanja, med njimi tudi dve zlati plošči. Ansambel je od založbe Helidon in Jugoton do tega leta skupaj prejel že štirinajst zlatih plošč. Posneli so tudi televizijski prispevek ob praznovanju 20 let Ansambla Lojzeta Slaka.

Že četrtič so odpotovali na turnejo po ZDA in Kanadi. Med pettedenskim gostovanjem so nastopili na kar 35 prireditvah. Leta 1986 je založba Helidon Slakom v dvorani Tabor v Mariboru na slavju podela trinajsto zlato ploščo in platinasto ploščo kot prvi skupini v Sloveniji za milijon prodanih plošč.

Leta 1989 so izdali zadnjo LP- (vinil) ploščo Raj pod Triglavom ter videokaseto 25 let Ansambla Lojzeta Slaka. Leta 1990 so odpotovali na najbolj odmevno turnejo po ZDA in Kanadi z nastopi v Nashvillu, Disneylandu na Floridi in na ladji Caribbean. V petih tednih so imeli več kot 30 nastopov. Delček vsega dogajanja je posnela tudi ekipa ljubljanske TV z urednikom Borisom Kopitarjem in pripravila dve oddaji iz serije Videomeh.

30. OBLETNICA Ansambla Lojzeta Slaka  (1994)

Pred jubilejnim koncertom v Cankarjevem domu v Ljubljani (4. junija) je odšla skupina Lojzeta Slaka na krajšo turnejo po Nemčiji in Švedski. Slavje ob 30 letnici Ansambla Lojzeta Slaka pa se je prvič odvijalo v Cankarjevem domu v Ljubljani, katerega največja Gallusova dvorana je bila razprodana kar dva krat.

Na prireditvi Zlati petelin so za pesem Čebelar prejeli kar tri zlate peteline. V Novem mestu so ponovno priredili dva koncerta pod naslovom Boš videl, kaj dela Dolen’c! s temtikama Jožefovo in Božični večer. Oddaja Božični večer pa je na tekmovanju v Švici prejela priznanje za najboljšo tematsko oddajo.

Svoje dolgoletno delovanje je ansambel obeležil z dvojno CD ploščo in video kaseto: 30 Diamantnih, ki je takoj postala tudi prodajni hit. Založba Helidon pa je podelila Ansamblu Lojzeta Slaka diamantno ploščo za 3 milijone prodanih nosilcev zvoka! Lojzeta Slaka so okitili z laskavim nazivom »kralj polke«, za svoje viže pa je prejel tudi priznanje "diamantni slavček". 

40. OBLETNICA Ansambla Lojzeta Slaka (2004)

Leta 2004 je izšla knjiga o Lojzetu Slaku z naslovom En godec nam gode in Velika pesmarica slakovih pesmi. Ansambel Lojzeta Slaka je svoj 40. jubilej praznoval v Hali Tivoli. Lojze Slak je nastopil na največjem slovenskem rockovskem festivalu Rock Otočec pri Novem mestu (9. julija 2005) in mlade navduši s svojo glasbo.

Oktobra leta 2005 je ansambel Lojzeta Slaka nastopil na velikem praznovanju ob 15. obletnici delovanja ansambla Big Foot Mama na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani z narodno zabavno priredbo njihove pesmi Neki sladkega, ki je takoj postala velik glasbeni hit in stalnica na skoraj vseh bodočih glasbenih koncertih.

Lojze pa si je prizadeval tudi za razvoj in popularnost narodno zabavne glasbe v svoji rodni domovini. V sodelovanju z nekaterimi znanimi glasbenimi delavci je ustanovil glasbeni festival v Novem Mestu pod imenom; »Boš videl, kaj dela Dolen'c!«, ki je postal tradicionalen in je vsako leto privabljal vse več gledalcev in poslušalcev, in tudi pozornost medijev.

Zadnji koncert in nastop Ansambla Lojzeta Slaka je bil v Cankarjevem domu v Ljubljani (16. 12. 2010) v spomin na prijatelja in kitarista v ansamblu Milana Ferleža. Do tedaj je ansambel Lojzeta Slaka deloval neprekinjeno 47 let s številnimi koncerti in gostovanji po Sloveniji in v tujini.

KRONOLOŠKI PREGLED DELOVANJA ANSAMBLA LOJZETA SLAKA

Podrobnejši opis glasbenega ustvarjanja Ansambla Lojzeta Slaka, njihovih domačih in tujih gostovanj, številnih uspehov in priznanj,  je v kratkem časovnem zaporedju podan v rubriki Kronologija.

SLAKOV GUMB

Lojze Slak je bil vsestranski glasbenik, saj je bil vodja ansambla, harmonikaš, pisec besedil, pisec priredb za ljudske pesmi in pisec glasbe. Prav tako je podrobno spoznal in obvladal tehniko igranja na diatonično harmoniko in ovire pri tem, zato je izdelovalcu harmonik Alojziju Prostorju predlagal izboljšavo v izdelovanju diatoničnih harmonik z dodatnim gumbom, s katerim je omogočil bolj dinamično igranje. Dodatni »Slakov gumb« je postal pravilo pri izdelovanju diatoničnih harmonik. Značilnost Lojzeta Slaka je bila tudi, da je igral harmoniko brez hrbtišča. Menil je, da se morata muzikant in harmonika tiščati, da jo lažje čuti. Običajno je na prireditvah igral s tremi harmonikami.

Diatonična harmonika ni bila nič več nevredna stara lesena škatla, ampak je po zaslugi mirnopeškega godca postala dragocen in spoštovan inštrument. Lojze Slak je o svoji izboljšavi harmonike povedal: "Ko sem začutil, da bi bilo treba frajtonarico z nekaterimi koristnimi dodatki izpopolniti, mi je izdelovalec harmonik Valentin Zupan prisluhnil in takšno, dopolnjeno glasbilo je pozneje navdušilo marsikaterega godca doma in v tujini." Med drugim je uvedel dodaten gumb pri melodijah, tako imenovani Slakov šesti gumb, s katerim je omogočil bolj dinamično igranje, harmoniko pa je izpopolnil tudi s četrtim basom. Pripomnil je le, da svojih zamisli ni nikoli patentiral. Slakov gumb se nahaja v četrti vrsti gumbov, na diatonični harmoniki.

GLASBENA TEMATIKA SLAKOVIH PESMI

Besedila Slakovih pesmi je mogoče tematsko opredeliti kot ljudske pesmi, zato Lojze Slak velja za najbolj prepoznavnega ljudskega godca na diatonični harmoniki na Slovenskem. Kot ugotavlja Valerija Kastelic v svojem magistrskem delu, lahko sama besedila razvrstimo v štiri glavne tematske sklope: ljubezenska, bivanjska, domovinska in impresije narave.

Ljubezenska tematika je v besedilih Ansambla Lojzeta Slaka najbolj zastopana, pri čemer sta srečna ljubezen (Po dekle, Sosedov Francelj) in nesrečna ljubezen (Kadar pa mim' hiš'ce grem, Zapoj nocoj kitara) po številu pesmi zastopani povsem enakovredno. 

Pri bivanjski tematiki sta v ospredju predvsem dve temi: ljubezen do doma in praznovanje in druženje. Po številu pesmi je ljubezen do doma druga najštevilčnejša in tukaj je mogoče čutiti domotožje in ljubezen do domače grude (Visoko nad oblaki, Moj dom, Domača hiša). Najobsežnejša tema v bivanjski tematiki je praznovanje in druženje. Lojze Slak je rad pripovedoval, da je bilo najlepše doma na Malem Kalu, saj skoraj ni bilo večera, da se ne bi dobili na vasi in zapeli kakšnemu dekletu pod oknom (Vesela družba, Ej prijatelj, Vandrovček, Sinoči sem na vasi bil). 

V domovinsko tematiko sodi šestindvajset pesmi, ki se lahko razvrstijo v tri podteme: a) opevanje domovine (Slovenija naj bo jutri lepša, Srečno mlada Slovenija, V tej deželi sanj),

b) opevanje slovenskih naravnih znamenitosti (Raj pod Triglavom, Krka sanjava, Postojnska jama, Planinska) in

c) hvalnica slovenskim krajem (Mirnopeška polka, Pozdrav z Dolenjske, Pod Gorjanci je otoček, Spomini stare Ljubljane). 

V omenjenih temah se v Slakovih pesmih pojavljajo tudi impresije narave (Ko prišla bo pomlad, Zvončki, Zimska, Ptički pojo, Vijolice). 

Avtorjev besedil za pesmi, ki jih je izvajal Ansambel Lojzeta Slaka je bilo več. največ so jih napisali: Ivan Sivec (52), Fanika Požek (45), Janez Hvale (25), Lojze Slak (24), Marjan Stare (20), Tatjana Rodošek (16), Jožica Slapar (14), Ivan Malavašič (12), Vera Kranjc Kumprej (10),  Janko Novak (8), Majda Rebernik (8), in drugi. Omeniti moramo še dolgoletnega Lojzetovega prijatelja Toneta Pavčka, ki je za ansambel napisal besedila za pesmi: Mama, Ana štemana in Mirnopeška polka, ter Gregorja Strniša, ki je napisal besedila za pesmi Dobro jutro, Moj avto, Moj dom je zaprt in Titanic.