FANTJE S PRAPROTNA (1964)

Pravi začetek ansambla Lojzeta Slaka, kakršnega so vzljubili prijatelji domače glasbe, pa vendarle obeležuje srečanje Slakovega inštrumentalnega tria z vokalnim kvintetom Fantje s Praprotna. Pevci iz Selške doline – tenorista Andrej Bergant in Jože Šifrar, baritonist Janez Habjan in basista Janez Kalan in Janez Dolenc – so prav tako kot Slakov trio slavili na eni od radijskih oddaj »Pokaži kaj znaš!«. Kmalu po srečanju na tej oddaji ljubljanskega radia so se Lojze in pevci dogovorili za sodelovanje in rojena je bila skupina, ki je zapisala novo poglavje v izročilo slovenske narodno zabavne glasbe.

Fantje s Praprotna so moška pevska skupina iz Praprotna v Selški dolini nad Škofjo Loko. Do leta 1963 so delovali kot sekstet, po tem letu pa je ostalo še pet pevcev. V prvih letih delovanja so peli štiriglasno, po združitvi s triom Lojzeta Slaka pa najprej kratek čas triglasno, potem pa do konca štiriglasno.

 
 
ANSAMBEL LOJZETA SLAKA (1964 – 2011)

Ansambel Lojzeta Slaka je nastal z združitvijo Tria Lojzeta Slaka in Fantov s Praprotna leta 1964. 

Zven godčevskega igranja na diatonično harmoniko in večglasno moško petje sta Lojzeta Slaka očarala v rosni mladosti. Želel je ustanoviti ansambel, ki bi združeval instrumentalni del ansambla, v katerem bi imela vodilno vlogo diatonična harmonika in večglasno moško petje. Na radijski oddaji Pokaži, kaj znaš! leta 1964 je prvič v živo slišal petje Fantov s Praprotna, ki mu je bilo zelo všeč. Povabil jih je k sodelovanju in nastal je eden najbolj prepoznavnih slovenskih narodno zabavnih ansamblov doma in med Slovenci v tujini. Skupaj so nastopali 47 let. 

Slak je poznal besedila ljudskih pesmi, ki so govorila o življenju na vasi, narodnih običajih, osebnih praznikih, kmečkih opravilih, vinogradništvu, lepotah dolenjske pokrajine, osebnih težavah ljudi itd. Napisal je številne priredbe teh pesmi za svoj ansambel in jih na ta način iztrgal pozabi. Besedila in melodije so bile blizu slovenskemu človeku, zato so jih poslušalci že ob prvem predvajanju na radiu množično sprejeli. Njegova glasba je takoj našla pot do slovenskega človeka in ostaja med ljudmi priljubljena vse do današnjih dni.

  
Lojze, ki je do popolnosti obvladal svoj glasbeni inštrument – diatonično harmoniko, je začutil, da mu le-ta ne nudi dovolj možnosti za njegovo glasbeno izražanje, zato je iznašel in ji dodal poseben basovski gumb, ki je postal znan kot »Slakov gumb«. S tem je pomembno prispeval k razvoju diatonične harmonike in njeni popularnosti v glasbenem svetu. Slak je z diatonično harmoniko osvoji ves slovenski prostor in pojavljalo se je vedno več posnemovalcev, tako da je na Ptujskem glasbenem festivalu leta 1971 prvič nastopilo več glasbenikov z diatoničnimi kot s klavirskimi harmonikami.

V ZDA in Kanadi pa je po Slakovi turneji prišlo do prave instrumentalne revolucije – diatonične harmonike, imenovane tudi »Button Box«, kjer so bile iskane kot spominek in kot glasbilo, novi ansambli in celo orkestri »frajtonarjev« pa so poganjali kot gobe po dežju. Ljubitelji slovenskih polk in valčkov so izjemno intenzivno in množično ustanavljali nove ansamble in celo orkestre z diatoničnimi harmonikami, ki so na svoj ameriški način preigravali Slakovo glasbo.

Glasbena pot ga je tako vodila le še navzgor. V domovini je ansambel Lojzeta Slaka postal pojem narodno zabavne glasbe, njihove viže so bile redno na programu vseh radijskih oddaj, še posebno radi so jih imeli poslušalci najbolj popularnih oddaj, kot so bile: »V četrtek zvečer« in »Po željah«. Tudi Slovenci po svetu so oboževali Lojzeta Slaka in ga redno vabili na turneje v ZDA, Kanado in Avstralijo. Zlasti priljubljen je postal v ZDA, kjer je prejel številna glasbena odličja in osvojil celo prestolnico country glasbe – Nashwille.