SLAKOV GUMB

Lojze Slak je bil vsestranski glasbenik, saj je bil vodja ansambla, harmonikaš, pisec besedil, pisec priredb za ljudske pesmi in pisec glasbe. Prav tako je podrobno spoznal in obvladal tehniko igranja na diatonično harmoniko in ovire pri tem, zato je izdelovalcu harmonik Alojziju Prostorju predlagal izboljšavo v izdelovanju diatoničnih harmonik z dodatnim gumbom, s katerim je omogočil bolj dinamično igranje. Dodatni »Slakov gumb« je postal pravilo pri izdelovanju diatoničnih harmonik. Značilnost Lojzeta Slaka je bila tudi, da je igral harmoniko brez hrbtišča. Menil je, da se morata muzikant in harmonika tiščati, da jo lažje čuti. Običajno je na prireditvah igral s tremi harmonikami.

Diatonična harmonika ni bila nič več nevredna stara lesena škatla, ampak je po zaslugi mirnopeškega godca postala dragocen in spoštovan inštrument. Lojze Slak je o svoji izboljšavi harmonike povedal: "Ko sem začutil, da bi bilo treba frajtonarico z nekaterimi koristnimi dodatki izpopolniti, mi je izdelovalec harmonik Valentin Zupan prisluhnil in takšno, dopolnjeno glasbilo je pozneje navdušilo marsikaterega godca doma in v tujini." Med drugim je uvedel dodaten gumb pri melodijah, tako imenovani Slakov šesti gumb, s katerim je omogočil bolj dinamično igranje, harmoniko pa je izpopolnil tudi s četrtim basom. Pripomnil je le, da svojih zamisli ni nikoli patentiral. Slakov gumb se nahaja v četrti vrsti gumbov, na diatonični harmoniki.

GLASBENA TEMATIKA SLAKOVIH PESMI

Besedila Slakovih pesmi je mogoče tematsko opredeliti kot ljudske pesmi, zato Lojze Slak velja za najbolj prepoznavnega ljudskega godca na diatonični harmoniki na Slovenskem. Kot ugotavlja Valerija Kastelic v svojem magistrskem delu, lahko sama besedila razvrstimo v štiri glavne tematske sklope: ljubezenska, bivanjska, domovinska in impresije narave.

Ljubezenska tematika je v besedilih Ansambla Lojzeta Slaka najbolj zastopana, pri čemer sta srečna ljubezen (Po dekle, Sosedov Francelj) in nesrečna ljubezen (Kadar pa mim' hiš'ce grem, Zapoj nocoj kitara) po številu pesmi zastopani povsem enakovredno. 

Pri bivanjski tematiki sta v ospredju predvsem dve temi: ljubezen do doma in praznovanje in druženje. Po številu pesmi je ljubezen do doma druga najštevilčnejša in tukaj je mogoče čutiti domotožje in ljubezen do domače grude (Visoko nad oblaki, Moj dom, Domača hiša). Najobsežnejša tema v bivanjski tematiki je praznovanje in druženje. Lojze Slak je rad pripovedoval, da je bilo najlepše doma na Malem Kalu, saj skoraj ni bilo večera, da se ne bi dobili na vasi in zapeli kakšnemu dekletu pod oknom (Vesela družba, Ej prijatelj, Vandrovček, Sinoči sem na vasi bil). 

V domovinsko tematiko sodi šestindvajset pesmi, ki se lahko razvrstijo v tri podteme: a) opevanje domovine (Slovenija naj bo jutri lepša, Srečno mlada Slovenija, V tej deželi sanj),

b) opevanje slovenskih naravnih znamenitosti (Raj pod Triglavom, Krka sanjava, Postojnska jama, Planinska) in

c) hvalnica slovenskim krajem (Mirnopeška polka, Pozdrav z Dolenjske, Pod Gorjanci je otoček, Spomini stare Ljubljane). 

V omenjenih temah se v Slakovih pesmih pojavljajo tudi impresije narave (Ko prišla bo pomlad, Zvončki, Zimska, Ptički pojo, Vijolice). 

Avtorjev besedil za pesmi, ki jih je izvajal Ansambel Lojzeta Slaka je bilo več. največ so jih napisali: Ivan Sivec (52), Fanika Požek (45), Janez Hvale (25), Lojze Slak (24), Marjan Stare (20), Tatjana Rodošek (16), Jožica Slapar (14), Ivan Malavašič (12), Vera Kranjc Kumprej (10),  Janko Novak (8), Majda Rebernik (8), in drugi. Omeniti moramo še dolgoletnega Lojzetovega prijatelja Toneta Pavčka, ki je za ansambel napisal besedila za pesmi: Mama, Ana štemana in Mirnopeška polka, ter Gregorja Strniša, ki je napisal besedila za pesmi Dobro jutro, Moj avto, Moj dom je zaprt in Titanic.