1964 – 1973
1964
Po zmagoslavju na javni radijski oddaji »Pokaži kaj znaš!«, prvih nastopih na družabnih prireditvah na Dolenjskem in prvih radijskih posnetkih, je inštrumentalni trio Lojzeta Slaka pri založniški hiši RTB iz Beograda izdal svojo prvo malo ploščo z valčkom Domači vasici.
Vsi člani ansambla so bili redno zaposleni, zato so v začetku večinoma nastopali po Sloveniji. Od pomladi do pozne jeseni so igrali na veselicah, pozimi pa so pripravljali koncerte ter snemali nove albume. Veliko so tudi snemali za različne radijske in televizijske oddaje ter se udeleževali narodno zabavnih prireditev in festivalov. Gostovali so predvsem med zamejskimi in izseljenimi Slovenci v tujini.
1965
Ansambel Lojzeta Slaka se je občinstvu prvič uradno predstavil v Ljubljani, v začetku leta 1965, na velikem praznovanju Društva poklicnih voznikov. Zanimivo je bilo, da so do takrat znali zaigrati le štiri lastne pesmi, ki so jih poleg drugih vokalnih in inštrumentalnih skladb na željo poslušalcev ponavljali ves večer. Z domačimi napevi so osvojili tudi radijsko in televizijsko občinstvo in posneli prvo televizijsko oddajo z naslovom Gremo vabit.
Pri najpomembnejši založbi gramofonskih plošč Jugoton iz Zagreba so posneli prvo veliko ploščo (LP) z Lojzetovimi napevi in naslovno melodijo Kadar pa mim' hiš'ce grem.
1966
Kmalu so sledila tudi prva priznanja: za prodanih 50 tisoč izvodov malih plošč z naslovom Domači vasici so Lojze in njegovi fantje pri RTB prejeli prvo malo srebrno ploščo, konec leta pa pri Jugotonu prvo srebrno veliko ploščo za veliko ploščo Kadar pa mim' hišce grem in prodanih 50.000 njenih izvodov. Slakovi godci so tudi uspešno sodelovali z režiserjem Francetom Kosmačem pri snemanju celovečernega filma Lucija, izvedli pa so tudi svojo prvo koncertno turnejo po
Sloveniji. V organizaciji Slovenske izseljenske matice so se podali na prve nastope med rojake po Evropi.
Poleti 1966 je Televizija Ljubljana na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani v sklopu sejma elektronike organizirala prvi barvni TV prenos v živo v njeni zgodovini. Na njem pa so nastopili tudi Slaki, ki so jih ljudje lahko občudovali v barvah po številnih ljubljanskih izložbah, kjer so bili postavljeni barvni televizorji.
Ansambel Lojzeta Slaka je v tem letu na svoji prvi koncertni turneji po Sloveniji prepotoval vso ožjo domovino.
1967
Tega leta je ansambel Lojzeta Slaka posnel svojo prvo televizijsko oddajo, ki se je odvijala na Trški gori in v okoliških krajih na Dolenjskem. Oddajo je režiral Anton Marti, posnetki pa so bili še v črno-beli filmski tehniki ter posneti v naravi in ne v TV studiu. Hkrati so snemali tudi vrsto novih skladb za radijsko fonoteko, tako da se jih je do poletja nabralo za dve veliki plošči, ki sta ugledali luč sveta pod imenom Na ohceti in Deželica sonca in grozdja. Že jeseni pa so izdali še tretjo veliko ploščo Sinko ne sprašuj. Ansambel Lojzeta Slaka je s skladbo Pod Poncami avtorja Borisa Kovačiča in besedilom Marjana Stareta: sodeloval tudi na dobrodelnem koncertu za izgradnjo velike skakalnice v Planici.
1968
Ansambel Lojzeta Slaka je vse leto nastopal na koncertih, veselicah in družabnih prireditvah, ki so bili vseskozi razprodani, vmes pa je uspel izdati še dve veliki plošči z naslovoma Pod to goro zeleno in Po dekle. Ob 25-letnici AVNOJ-a je ansambel na proslavi v Jajcu nastopil tudi za predsednika nekdanje države Jugoslavije: Josipa Broza - Tita in njegove goste, kjer je bil ob velikih simpatijah poslušalcev deležen tudi vrste povabil za snemanja in nastope širom po tedanji skupni državi. Plošča Kadar pa mim' hišce grem pa je tedaj že dosegla prodajo preko 100.000 izvodov in bila zato nagrajena z zlatim priznanjem.
1969
Ob zelo uspešni prodaji glasbenih plošč so ponovno sledile nagrade in priznanja: za prvi milijon vseh prodanih plošč je Ansambel Lojzeta Slaka prejel priznanje - zlata čaplja zagrebške založbe Jugoton, v natečaju revije Antena pa so premočno zmagali v kategoriji narodno zabavnih ansamblov, za kar so bili nagrajeni s Helidonovim priznajem – zlato lastovko. Izšla je tudi nova velika plošča s simbolnim naslovom Triglav, v ljubljanski dvorani Tivoli pa so bili Slakovi godci ena osrednjih skupin na snemanju televizijske nanizanke Polke in valčki. Ansambel Lojzeta Slaka je v tem času posnel tudi prve barvne televizijske posnetke.
Ansambel Lojzeta Slaka je sodeloval tudi na veliki turistični folklorno-glasbeni prireditvi Kmečka ohcet, ki si jo je ogledalo preko 70.000 ljudi, televizijske posnetke prireditve pa so prenašali v 30 evropskih in izvenevropskih državah.
1970
V tem letu je pričel Ansambel Lojzeta Slaka plodno sodelovati z glasbeno založbo Helidon iz Slovenije in pri njej prvič posnel veliko ploščo z naslovom Titanik. Kmalu za tem pa ji je sledil tudi album Visoko nad oblaki, s katerim so poleteli na prvo turnejo med slovenske rojake po Združenih državah Amerike in Kanadi. S svojo glasbo in petjem so Slakovi fantje tako navdušili izseljence onkraj velike luže, da so morali poslej svoje glasbene turneje ponavljati vsakih pet let.
Pri založbi Jugoton je izšla prva njihova kaseta z oznako CAY-1 pod naslovom Lojze Slak in Fantje s Praprotna. Istega leta je prav tako pri založbi Jugoton izšla tudi velika plošča Slakovih inštrumentalnih skladb z naslovom Le urno, le urno obrni pete! Naslov plošče se je zgledoval po Prešernovi pesnitvi Povodni mož.
1971
Slakova harmonika je vse bolj navduševala vso slovensko javnost – na odru Festivala narodnozabavne glasbe Ptuj (najstarejše prireditve te vrste v Sloveniji) je diatonična harmonika (»tista na knofe«) namreč dodobra prehitela klavirsko. V ZDA in Kanadi pa je po Slakovi turneji prišlo do prave instrumentalne revolucije diatonične harmonike, imenovane tudi »Button Box«, so postale zelo iskano glasbilo, novi ansambli in celo orkestri »frajtonarjev« pa so poganjali kot gobe po dežju.
V natečaju revije STOP »3 krat NAJ« je bil Ansambel Lojzeta Slaka izbran za najboljšo in hkrati tudi za najbolj priljubljeno skupino narodno zabavne glasbe, Fantje s Praprotna pa za najbolj priljubljeno vokalno skupino.
1972
Z novim glasbenim albumom z naslovom Pod Gorjanci je otoček so Slakovi godci tega leta poleteli na dvomesečno turnejo med rojake po Avstraliji. Martha Magajna, avstralska Slovenka iz Sydneya, je v intervjuju izjavila: “Koncert Slakov je bil v dvorani mestne hiše v mestu Auburn, največji dvorani daleč naokrog, ki pa je bila polna do zadnjega kotička! Ni mogoče opisati, kako smo uživali ob nekaterih dobro znanih pesmih … To je bil eden največjih koncertov, kar sem jih doživela med Slovenci v Avstraliji. Tako dolgo smo jih željno pričakovali, zdaj pa so Slaki tukaj, z nami, pri nas!”
V novembru istega leta pa so se podali na turnejo po zahodni Evropi. Na njej so peli slovenskim izseljencem v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Zahodni Nemčiji ter Švici.
1973
Ansambel Lojzeta Slaka je bil znova nagrajen za prodajne uspešnice s strani zagrebške glasbene založbe Jugoton z drugo zlato ploščo. Pri založbi Helidon so v tem času izdali veliko ploščo Glas harmonike, novonastala slovenska diskografska hiša ZKP Ljubljana, ki je delovala pod okriljem tedanje RTV Ljubljana, pa je postregla z izborom Slakovih melodij na dveh glasbenih kasetah, ki ju je naslovila Iz Slakove skrinje. Na natečaju popularnosti je bil Slakov ansambel spet med najbolj priljubljenimi izvajalci domačih napevov.