ŽIVLJENJSKA POT LOJZETA SLAKA

Lojze Slak se je rodil 23. julija 1932 v vasi Jordankal blizu Mirne Peči na Dolenjskem. Svojo mladost pa je v glavnem preživel pri stari mami na Malem Kalu, kajti Slakova družina je štela deset otrok in mali Lojzek je moral zaradi mamine bolezni od doma, še preden je dopolnil prvo leto življenja. Prav to pa je usodno vplivalo na njegovo kasnejšo življenjsko pot.

Stric Ludvik je imel namreč diatonično harmoniko, s katero je igral po vaških slavjih in malega Lojzka je ta instrument čisto očaral. Še preden je prvič odšel v šolo, je znal igrati že več kot ducat pesmi. Stric Ludvik mu je sicer marsikaj pokazal, a pri igranju harmonike ga je spodbujal, da je bolje, če se uči kar sam

Lojze Slak se je po ukinitvi Ansambla bratov Slak napotil v Ljubljano in tam poiskal delo, s katerim se je lahko preživljal. Med drugim je bil tudi šofer pri podjetju Petrol.

V Novem mestu se je izučil za tapetnika in se zaposlil v tedanji tovarni pohištva v Ljubljani, kasneje Hoja. Ob prizadevnem in uspešnem delu je napredoval vse od poklicnega delavca do komercialista v podjetju in na tem delovnem mestu je tudi ostal do upokojitve.

Februarja 1960 se je poročil z Ivanko Gaber, ki jo je spoznal v Ljubljani, sicer pa je bila ta brhka mladenka doma iz štajerske vasi Javorje v bližini Gorice pri Slivnici. Leta 1960 se je Lojzetu in ženi Ivanki rodil prvi sin – Slavko, šestnajst let kasneje pa še drugi sin Robert. V sedemdesetih letih se je Slakova družina iz stanovanja v Ljubljanskih Dravljah preselila v novo zgrajeno hišo v Šentvidu pri Ljubljani.

Zlato poroko sta Ivanka in Lojze Slak praznovala 20. februarja 2010 v družinskem krogu in s prijatelji. Lojze Slak je svoj zadnji koncert odigral 16. decembra 2010, ko je z ansamblom nastopil v Cankarjevem domu v spomin na preminulega prijatelja in kitarista v ansamblu, Milana Ferleža. 

Nekoč so Lojzetu zastavili vprašanje, kaj bo počel, ko ne bo več mogel igrati, on pa je brez pomisleka odgovoril: »Potem bom pa kar umrl!« Lojze Slak je izgubil svojo bitko z boleznijo 29. septembra 2011. Pokopan je ob cerkvi Sv. Vida v Šentvidu nad Ljubljano.

BARBOV SLAK

Lojze Slak se je rodil 23. julija 1932 na Jordankalu pri Mirni peči na Dolenjskem mami Ani in očetu Matiji kot četrti otrok. Nekaj mesecev po njegovem rojstvu je mama hudo zbolela, zato so ga, sprva zgolj začasno, vzeli k sebi mamini starši Marija in Jože Barbo z Malega Kala, kjer je nato ostal do svojega odhoda v Ljubljano leta 1954. Otroška in mladostna leta so mu tekla v mirnopeškem okolju v medsebojnem obiskovanju obeh družin. Prijelo se ga je ime Barbov Slak.

Domačija na Jordankalu je bila trdna dolenjska kmetija, kjer je Slakova rodbina prisotna vsaj od sredine 18. stoletja dalje. V družini Slakovih je bilo deset otrok: Marija, Stanislav, Ana, Alojzij, Jožefa, Vida, Matija, Anton, Kristina in Gabrijela. Ob prihodu malega Lojzeta na Mali Kal so tam poleg starih staršev živeli še njegovi strici Anton, Ludvik in Lojze ter teti Marija in Frančiška. Strica Lojze in Ludvik sta imela velik vpliv na njegova prva srečanja z glasbo in kasnejšo glasbeno pot.

 
PLEMIŠKO POREKLO

Rodbina Barbo je kranjska plemiška rodbina, ki izhaja iz Italije. Priimek ali rodbina naj bi izvirala celo iz Rima, domnevno iz časa znanega rimskega cesarja Nerona, ki je vladal rimskemu imeriju pred 2000 leti. Od tu naj bi se naselila v Parmi, kjer se je prvič pojavila v zgodovinskih zapisih, kasneje v 8. stoletju pa so bili Barbi med prvimi patriciji v Benetkah. V 15. stoletju naj bi se rodbina naselila tudi v Istri. Obširno družinsko poreklo, podprto s številnimi pravnimi dokumenti in zgodovinskimi zapisi je v svoji knjigi Rodbina Barbo opisala avtorica knjige Anica Levstik (2020).

V prvi polovici 18. stoletja se je spletla ljubezen med lukenjsko Barbovo grofično in hmeljniškim graščakom. Iz te skrivne ljubezni se je rodil otrok, sin, ki pa ni bil rojen v zakonu. Hmeljniški graščak pa je kljub temu poskrbel za sina in ga materialno podpiral do njegove polnoletnosti.

Barbov rod pa se je širil dalje in po virih se je konec 18. stoletja, točneje 1791. leta, odcepila veja rodbine na Gorenje Kamence, kamor se je priženil Bartolomej Barbo k Apoloniji Grivic. Od tu se je priimek širil v Sevno pod Trško goro, Šmarješke Toplice in Birčno vas, naslednji rodovi pa so odhajali na vse strani dežele. Na Dobju, Malem Kalu, Kamencah, v Šmarjeških Toplicah in Sevnem so Barbi še danes.

​Lojzetova mati Ana Barbo je bila rojena leta 1902 in doma z Malega Kala št. 1, leta 1928 pa se je omožila z Matijem Slakom in skupaj sta nato živela na kmetiji na Jordankalu št. 3. Ana in Matija sta si ustvarila številno družino, v kateri je bilo kar enajst otrok, sin Matija, rojen leta 1936 je umrl star komaj dobro leto. Lojze Slak (Alojzij), rojen 23. 7. 1932,  je bil njun četrti otrok.

IZOBRAŽEVANJE IN POKLICNA POT

Med letoma 1939 do 1946 je Lojze Slak obiskoval osnovno šolo v Dolenjem Karteljevem, a je bilo šolanje zaradi vojne večkrat prekinjeno. Od leta 1947 do 1951 se je v Novem mestu pri mojstru Alojzu Pavliču v Kandiji izučil za tapetnika. Takoj po končanem šolanju je služil dvoletni vojaški rok kot gardist v Zagrebu in Beogradu.
Od leta 1954 do 1964 je opravljal poklic tapetnika v podjetju Pohištvo na Viču v Ljubljani. Med tem je opravil tudi izpit za poklicnega voznika in izpolnil svojo veliko željo, da bi opravljal poklic povezan z avtomobili. Od leta 1964 do leta 1972 je delal kot poklicni voznik v podjetju Petrol. Leta 1972 je združil oba svoja poklica, saj se je zaposlil v podjetju Žimnica, kasneje Hoja, kjer je ob prizadevnem in uspešnem delu napredoval vse od poklicnega delavca do komercialista v podjetju in na tem delovnem mestu trgovskega potnika tudi ostal vse do svoje upokojitve leta 1990.

DRUŽINA LOJZETA SLAKA

V Ljubljani je spoznal tudi svojo srčno ljubezen in življenjsko sopotnico Ivanko Gaber, Štajerko po rodu, ki jo je nato k njim domov povabila Lojzetova sestra Marija, sicer pa je bila ta brhka mladenka doma iz štajerske vasi Javorje v bližini Gorice pri Slivnici. Poročila sta se februarja 1960, še istega leta pa se je Lojzetu in ženi Ivanki v Ljubljani, kjer je sta tudi oba živela in delala, rodil njun prvi sin Slavko, šestnajst let kasneje pa še drugi sin Robert.

Lojze Slak se je sicer že leta 1954 odselil v Ljubljano, vendar so njegove duhovne in glasbene korenine ostale na Dolenjskem vse življenje. Iz dolenjskega ljudskega izročila je črpal besedila pesmi, valovitost in mehkobo dolenjske pokrajine je prelil v svojo glasbo. Sam zase je dejal, da je prava dolenjska duša. Dolenjska je bila največja popotnica v njegovem glasbenem ustvarjanju. V mirnopeško okolje se je pogosto vračal k sorodnikom in prijateljem. Na Trški gori so Slakovi sezidali zidanico in posadili vinsko trto. V Hmeljčiču je imel svoje konje.

Na Dolenjskem je Lojze Slak preživljal proste ure z ženo Ivanko ter sinovoma Slavkom in Robertom. Zadnja leta njegovega aktivnega življenja so mu bili najbolj pri srcu vnukinje in vnuki, ki so bili zelo ponosni na svojega dedka, saj si je kljub obilici dela vedno z veseljem vzel čas za igro z njimi.

GLASBENE KORENINE LOJZETA SLAKA

Ljudska glasba je tradicionalna, večinoma ustno prenesena glasba raznih ljudstev. Obsega vokalno, instrumentalno in plesno glasbo. Na Slovenskem se je vedno pelo večglasno, instrumentalni sestavi so bili v različnih pokrajinah drugačni, med plesnimi ritmi sta prevladovala polka in valček.

Z ljudskim petjem in igranjem na diatonično harmoniko se je Lojze Slak srečeval od otroštva dalje v družinskem okolju na Dolenjskem. V Barbovi hiši so imeli harmoniko, zato so se pri njih ob večerih zbirali vaški fantje in peli ljudske pesmi. Stric Ludvik je bil godec in tudi stric Lojze je igral harmoniko. Pred vstopom v osnovno šolo je Lojze večkrat na skrivaj vzel stričevo harmoniko in se sam naučil igranja. Lojze je že kot štirinajstletnik prvič samostojno igral na ohceti in stopil na pot svojih vzornikov – strica Ludvika ter cenjenega godca v novomeškem okolju Franca Potočarja. Talentiranost in vztrajnost mladega fanta je bila očitna.

ANSAMBEL BRATOV SLAK

Leta 1957 je Lojze Slak nastopil v radijski oddaji Pokaži, kaj znaš! z diatonično harmoniko, čeprav do takrat na Radiu Ljubljana ni bilo zaželeno igranje na frajtonarico. Veljala je za harmoniko, s katero ni mogoče kvalitetno izvajanje glasbe. Lojze Slak je v oddaji zmagal in dobil potrditev svojega dela. Kljub temu je na priporočilo glasbenih urednikov med letoma 1957 in 1963 poleg diatonične, igral še na kromatično harmoniko, vendar ga ta ni prepričala. Od tega leta dalje je igral le na diatonično harmoniko.

Slakova želja je bila ustanoviti svoj ansambel. Leta 1958/1959 ga je ustanovil skupaj s svojimi tremi brati z imenom Ansambel bratov Slak, ki je okvirno deloval do leta 1961. V Slakovem ansamblu je igral Lojze harmoniko, Tone trobento, Matija klarinet in Stane bas. Posneli so štiri pesmi za Radio Ljubljana z naslovi: Mirnopeška polka, Pomlad na deželi, Svatje že vriskajo in Vijolice. Mirnopeška polka je bila prva pesem, ki jo je napisal Lojze Slak.

Razvoj in obstoj ansambla so onemogočile predolge odsotnosti bratov zaradi odhodov na dvoletno služenje vojaškega roka. Lojze Slak se je po ukinitvi ansambla bratov Slak napotil v Ljubljano in si tam poiskal delo, s katerim se je lahko preživljal.​

DOLENJSKE KORENINE

Do masovnega razvoja avtomobilizma po drugi svetovni vojni so imeli konji zelo veliko in pomembno mesto v življenju dolenjskega človeka. Lastniki so jih vključevali pri kmečkem delu, prevozništvu in tovorništvu, poleg tega pa tudi pri dogodkih vezanih na šege in običaje od rojstva do smrti (prevoz babic do porodnic, svatov ob porokah, fantov k vojakom, rekreativno jezdenje, konjske dirke, prevoz pogrebov itd.). Dogodkom primerno so bili izdelani konjski komati in vozovi ter za slavnostne dogodke dodatno okrašeni. Konj je bil lastnikov prijatelj in hkrati simbol gospodarske moči. S konji so bili povezani tudi obrtniki kot so kovači, sedlarji in kolarji.  

V življenju Lojzeta Slaka so bili konji prisotni vse življenje, saj so jih imeli Slakovi in Barbovi. Imel jih je zelo rad, kljub temu, da je dvakrat doživel nesrečo povezano s konji. Tudi njegov poklic je bil delno vezan na konjerejo. Sam je izdeloval konjske komate. Za njegov 70. rojstni dan mu je žena Ivanka podarila plemensko kobilo Labinko. 

AMBASADOR CVIČKA

Mali Lojzek je že kot otrok s starši in strici zahajal med trte in tako spoznal navezanost Dolenjcev na vinograde in tudi vzdušje ob različnih opravilih. Pisatelj Janez Trdina je zapisal, da je na Dolenjskem vsak gruntek privezan k trti, kar odraža dejstvo, da je že v preteklosti razdrobljena posest omogočala številne majhne vinograde, katerih obdelovanje pomeni v prvi vrsti tradicionalno navezanost na vinske gorice, razvedrilo, druženje, veselje v zidanicah ob kozarčku lastnega vina in v manjši meri gospodarsko korist. Imeti vinograd in zidanico je še danes na Dolenjskem način življenja. V mirnopeški občini so tako nastale naslednje vinske gorice: Poljanska gora, Hmeljčarska gora, Laze, Gradišče, Golobinjek, Grč Vrh.

 
V našem okolju so poznane številne ljudske pesmi, ki govorijo o vinski trti, obdelovanju vinogradov, vinu, hramu in običajih vezanih na vinogradništvo. V preteklosti je bilo v goricah pogosto slišati petje v vseh letnih časih, največ pa v jeseni. Trgatev je najlepše opravilo in martinovanje največji praznik vinogradnikov. 

Lojze Slak in njegov rojak, pesnik Tone Pavček, sta spoštovala delo in čutenje svojih prednikov ter njihov odnos do obdelovanja zemlje – tudi vinogradov, kar sta oba izrazila tudi v svojih pesmih. Oba sta postala vinogradnika – Lojze Slak na Trški gori, Tone Pavček v Seči na Primorskem. Pridelovanje vina jima je bilo v veselje in obujanje spominov na otroška leta na Dolenjskem.

Lojze Slak je na Trški gori v svojem vinogradu prideloval izredno kakovostno​ ​vino – dolenjski cviček, za katerega je na novomeškem festivalu cvička prejel številna priznanja in odličja in si z njim pridobil laskavi naziv Ambasador cvička.

Nekoč so Lojzeta vprašali, kaj bo počel, ko ne bo več mogel igrati. Brez pomisleka je odgovoril: ”Potem bom pa kar umrl!“ 

Lojze Slak je umrl 29. septembra 2011. Pokopan je pri cerkvi sv. Vida v Šentvidu nad Ljubljano.