DOLENJSKE KORENINE

Do masovnega razvoja avtomobilizma po drugi svetovni vojni so imeli konji zelo veliko in pomembno mesto v življenju dolenjskega človeka. Lastniki so jih vključevali pri kmečkem delu, prevozništvu in tovorništvu, poleg tega pa tudi pri dogodkih vezanih na šege in običaje od rojstva do smrti (prevoz babic do porodnic, svatov ob porokah, fantov k vojakom, rekreativno jezdenje, konjske dirke, prevoz pogrebov itd.). Dogodkom primerno so bili izdelani konjski komati in vozovi ter za slavnostne dogodke dodatno okrašeni. Konj je bil lastnikov prijatelj in hkrati simbol gospodarske moči. S konji so bili povezani tudi obrtniki kot so kovači, sedlarji in kolarji.  

V življenju Lojzeta Slaka so bili konji prisotni vse življenje, saj so jih imeli Slakovi in Barbovi. Imel jih je zelo rad, kljub temu, da je dvakrat doživel nesrečo povezano s konji. Tudi njegov poklic je bil delno vezan na konjerejo. Sam je izdeloval konjske komate. Za njegov 70. rojstni dan mu je žena Ivanka podarila plemensko kobilo Labinko. 

AMBASADOR CVIČKA

Mali Lojzek je že kot otrok s starši in strici zahajal med trte in tako spoznal navezanost Dolenjcev na vinograde in tudi vzdušje ob različnih opravilih. Pisatelj Janez Trdina je zapisal, da je na Dolenjskem vsak gruntek privezan k trti, kar odraža dejstvo, da je že v preteklosti razdrobljena posest omogočala številne majhne vinograde, katerih obdelovanje pomeni v prvi vrsti tradicionalno navezanost na vinske gorice, razvedrilo, druženje, veselje v zidanicah ob kozarčku lastnega vina in v manjši meri gospodarsko korist. Imeti vinograd in zidanico je še danes na Dolenjskem način življenja. V mirnopeški občini so tako nastale naslednje vinske gorice: Poljanska gora, Hmeljčarska gora, Laze, Gradišče, Golobinjek, Grč Vrh.

 
V našem okolju so poznane številne ljudske pesmi, ki govorijo o vinski trti, obdelovanju vinogradov, vinu, hramu in običajih vezanih na vinogradništvo. V preteklosti je bilo v goricah pogosto slišati petje v vseh letnih časih, največ pa v jeseni. Trgatev je najlepše opravilo in martinovanje največji praznik vinogradnikov. 

Lojze Slak in njegov rojak, pesnik Tone Pavček, sta spoštovala delo in čutenje svojih prednikov ter njihov odnos do obdelovanja zemlje – tudi vinogradov, kar sta oba izrazila tudi v svojih pesmih. Oba sta postala vinogradnika – Lojze Slak na Trški gori, Tone Pavček v Seči na Primorskem. Pridelovanje vina jima je bilo v veselje in obujanje spominov na otroška leta na Dolenjskem.

Lojze Slak je na Trški gori v svojem vinogradu prideloval izredno kakovostno​ ​vino – dolenjski cviček, za katerega je na novomeškem festivalu cvička prejel številna priznanja in odličja in si z njim pridobil laskavi naziv Ambasador cvička.

Nekoč so Lojzeta vprašali, kaj bo počel, ko ne bo več mogel igrati. Brez pomisleka je odgovoril: ”Potem bom pa kar umrl!“ 

Lojze Slak je umrl 29. septembra 2011. Pokopan je pri cerkvi sv. Vida v Šentvidu nad Ljubljano.