IZOBRAŽEVANJE IN POKLICNA POT

Med letoma 1939 do 1946 je Lojze Slak obiskoval osnovno šolo v Dolenjem Karteljevem, a je bilo šolanje zaradi vojne večkrat prekinjeno. Od leta 1947 do 1951 se je v Novem mestu pri mojstru Alojzu Pavliču v Kandiji izučil za tapetnika. Takoj po končanem šolanju je služil dvoletni vojaški rok kot gardist v Zagrebu in Beogradu.
Od leta 1954 do 1964 je opravljal poklic tapetnika v podjetju Pohištvo na Viču v Ljubljani. Med tem je opravil tudi izpit za poklicnega voznika in izpolnil svojo veliko željo, da bi opravljal poklic povezan z avtomobili. Od leta 1964 do leta 1972 je delal kot poklicni voznik v podjetju Petrol. Leta 1972 je združil oba svoja poklica, saj se je zaposlil v podjetju Žimnica, kasneje Hoja, kjer je ob prizadevnem in uspešnem delu napredoval vse od poklicnega delavca do komercialista v podjetju in na tem delovnem mestu trgovskega potnika tudi ostal vse do svoje upokojitve leta 1990.

DRUŽINA LOJZETA SLAKA

V Ljubljani je spoznal tudi svojo srčno ljubezen in življenjsko sopotnico Ivanko Gaber, Štajerko po rodu, ki jo je nato k njim domov povabila Lojzetova sestra Marija, sicer pa je bila ta brhka mladenka doma iz štajerske vasi Javorje v bližini Gorice pri Slivnici. Poročila sta se februarja 1960, še istega leta pa se je Lojzetu in ženi Ivanki v Ljubljani, kjer je sta tudi oba živela in delala, rodil njun prvi sin Slavko, šestnajst let kasneje pa še drugi sin Robert.

Lojze Slak se je sicer že leta 1954 odselil v Ljubljano, vendar so njegove duhovne in glasbene korenine ostale na Dolenjskem vse življenje. Iz dolenjskega ljudskega izročila je črpal besedila pesmi, valovitost in mehkobo dolenjske pokrajine je prelil v svojo glasbo. Sam zase je dejal, da je prava dolenjska duša. Dolenjska je bila največja popotnica v njegovem glasbenem ustvarjanju. V mirnopeško okolje se je pogosto vračal k sorodnikom in prijateljem. Na Trški gori so Slakovi sezidali zidanico in posadili vinsko trto. V Hmeljčiču je imel svoje konje.

Na Dolenjskem je Lojze Slak preživljal proste ure z ženo Ivanko ter sinovoma Slavkom in Robertom. Zadnja leta njegovega aktivnega življenja so mu bili najbolj pri srcu vnukinje in vnuki, ki so bili zelo ponosni na svojega dedka, saj si je kljub obilici dela vedno z veseljem vzel čas za igro z njimi.